ŽUPNIJ BREŽICE, PIŠECE, ARTIČE IN SROMLJE
BOŽJA BESEDA:
1 Berilo: Apd 10,34.37-43
Psalm: Ps 118,1-2.16-17.22-23
2 Berilo: Kol 3,1-4
Evangelij: Jn 20,1-9
"VSTANI Z MENOJ IN PRAZNUJ"
Svital se je dan, prvega dne v tednu. Včeraj je bila judovska
pasha, veliki judovski praznik, ki so ga obhajali v spomin na
izhod judovskega ljudstva iz sužnosti v Egiptu, spomin na
dan, ko so Izraelci poslušno pripravili vsak svoje jagnje in z
njegovo krvjo pomazali podboje vrat in so bili tako
obvarovani pred Pokončevalcem prvorojencev. Toda za Jezusove učence je bil to vse prej
kot praznik - obstali so s težo vsega, kar se je zgodilo. Res da so judovski veljaki vseskozi
iskali, kako bi ga ujeli, a vendar kdo bi mislil, da ga bodo tik pred praznikom dali tako krvavo
umoriti. Prinašal je oznanjenje Božjega kraljestva, v katerem vladajo Božja moč, ljubezen,
dobrota, ozdravljenje, toda tema v ljudeh je to ustavila z obsodbo: »Križaj ga!« Bil je
nečloveško iznakažen, trpinčen bolj kot bi bila kazen največjega hudodelca. Ko je umrl, je z
njim jokala vsa zemlja, vso stvarstvo, ki je bilo po Njem poklicano v življenje... Jezusovim
prijateljem je uspelo še pred sončnim zahodom telo položiti v grob, da ne bi viselo na križu
celoten naslednji dan, ko niso smeli delati ničesar.
S to težo so se učenci zbudili v nov dan, prvi dan tedna. Marija Magdalena ni mogla spati,
le kako bi. Še v temi je odšla h grobu, a kamen je bil odvaljen. Ni mogla verjeti, da so jim
naredili še to: vzeli Jezusovo telo! Tekla je povedat učencem. Peter in Janez sta prihitela h
grobu in videla povoje, ki so ležali, kot da bi še vedno ovijali njegovo telo, a telesa ni bilo.
Tega ni mogel narediti noben človek, moralo je biti znanilo nečesa večjega! Moral je vstati!
In res se je kasneje prikazoval in jim očitno pokazal, da živi, da je premagal smrt. In učenci
so za to resnico, drug za drugim pričevali s svojim življenjem, tudi v krutem mučenju.
V tem svitu zmagoslavnega jutra tudi mi gledamo usmiljeni obraz Vstalega. Njegova pot
bolečin je bila potrebna, da bi ti in jaz lahko bila odrešena – greha in smrti pa tudi vse teže,
ki jo prinaša s seboj ta svet.... Žalosti, osame, skrbi, utrujenosti, nemoči, strahu, teže bolezni
in bolečin... V vse to vstopa Jezus in te vabi: »Pridi k meni. Zaupaj mi. S teboj sem. S teboj
trpim, s teboj jokam, s teboj trepetam. Toda s teboj bom šel naprej od tukaj, držal te bom
za roko in ti dal mir srca, zavedanje, da te drži Ljubezen, ki je izpričana na moji prebodeni
dlani. Ne rabiš se več bati, nisi več sam in nerazumljen, jaz vem, čez kaj greš, vem, kakšen
boj biješ v svoji duši, a zdaj si moj ljubljeni, moj zaželeni, moje veselje... Zdaj si odsvit
mojega Kraljestva, in vsaka tvoja zmaga v priznavanju grehov, odpuščanju drugim in
izkazovanju ljubezni, ki te presega, sije mojo prisotnost v ta svet. Pridi, na ta pravi dan
tedna vstani z menoj in praznuj.«

OZNANILA